IZLET V TRENTO 2008

IZLET V TRENTO


Člani Turističnega društva in njegovi somišljeniki smo se prebudili iz zimskega in deževnega spanja. Kaj sedaj?! Zakaj ne bi šli na rekreacijski in izobraževalni ogled po naši lepi Sloveniji. Rečeno, storjeno. Triglavski narodni parki.

Proti Gorenjski - Kranjska Gora, Vršič, Alpski botanični vrt  Julijana v Trenti in še kaj vmes.

 Prišel je dan odhoda, 10.05.2008 ob 7h zjutraj. Že sedimo v avtobusu s polovično udeležbo, dobro razpoloženi za odhod. Oglasi se naš predsednik Dušan: »Ne gremo na Gorenjsko, Vršič je zaprt.«

Sledi sprememba načrta. Potovali bomo po drugi poti, nam pojasni. Logatec, Idrija do Triglavskega parka- daljša pot, več bomo videli.

Peljemo se po stari cesti proti Vrhniki, Napoleonov drevored, Logatec. Sonce že prijetno greje pri prvem postanku-kavi. Skrenemo s poti za Idrijo.  Najprej zavijemo proti Črnemu jezeru, ki počiva v globoki globeli in je za spremembo bolj svetlo kot običajno. Gledamo ga s spoštovanjem. Premišljujem, koliko skrivnosti nosi v sebi, tako veselih kot žalostnih.

Njegova globina je brezmejna in zastrašujoča. Obrnemo se nazaj proti Idriji, mimo muzeja v centru, ki je znano po rudniku živega srebra. Pot nas pelje naprej med hribovjem do Mosta na Soči. V prelepi smaragdni reki živijo znane soške postrvi. Reka je tudi letovišče zagnanih športnih ribičev, še bolj pa avanturistov, ki izvajajo razne adrenalinske spuste z raznimi plovili.

Približujemo se Tolminu- pokrajina, kjer je hribovje še vedno prekrito s snegom. Lepa je naša Slovenija. S ponosom gledam kraje, njih lepoto. Domovina je pravi biser, ki ga premalo cenimo in varujemo pred pohlepom tujcev.

Ob reki Tolminki vstopamo v najbolj južni del Triglavskega narodnega parka- Tolminska korita. Avtobus ustavi pred kočo, ki je naš cilj. Izstopimo in si ogledujemo okolico. Na vhod v park nas opozori lesena hišica, kjer  plačamo vstopnino in prejmemo zloženko, ki nakazuje lepoto Tolminskih korit ter pot, po kateri bomo hodili. Ob prijetnem klepetu prispemo do najvišje točke korit-Hudičevega mostu. Z združenimi močmi se daleč pride. Nekaterim zastaja dih,saj je  visoko in strmo. Gledamo, kaj lahko voda naredi skozi tisočletja svoje poti. Nekateri so malo  zadihani, toda vsi smo srečno prispeli. Zadovoljni se vračamo navzdol proti hišici. Okrepčamo se s svojimi zalogami  in odpeljemo naslednjemu cilju naproti. Pot naprej je  ozka in se vije med visokimi hribi. V ozki globeli si strugo utira reka…strah vzbujajoča hitrost in bučanje. Ozka, da bi jo lahko preskočil, toda če padeš, ni povratka. Čas beži prehitro. Pot nadaljujemo  proti glavnemu cilju- botaničnemu vrtu Julijana v Trenti.

Ob prihodu nas deževne kaplje osvežijo. Zanimiv vrt s potočkom, bazenčkom in gorskimi rožami, ki cvetijo čez celo leto. Vodič vrta nam  podrobno razloži smisel vrta. Njihov namen je obdržati vrste, ki izginjajo zaradi spremembe klime. Zadovoljni z razlago si kupimo razglednice s cvetovi, ki takrat niso bili v razcvetu. Vodič nam svetuje, naj obiščemo še Dom Trenta- informacijsko središče, muzej. Bil je zaprt. Hitimo naprej proti Kobaridu, Bovcu, soteski Koritnice. Trdnjava Kluže ob cesti je bila  zelo pomembna med Napoleonovimi vojnami. Ob vhodu sta dva kamnita leva, prvotna  je že načel zob časa, zato sta sedaj iz litine. Hiše, ki danes stojijo, se ne skladajo z naravo. Sramota, da še danes ni narejen most proti Predelu in je na cesti že nekaj časa polovična zapora. 

Na poti domov prečkamo slovensko italijansko mejo brez naše zastave. Že na italijanski strani leži pod cesto Rabeljsko jezero, ki si ga tudi ogledamo. Poleti odprejo dobro obiskan kamp. Še čisto za slovo spet začne deževati. Počasi se  bližamo Sloveniji. Nekoč zelo obiskan mejni prehod Reteče sameva. Ustavimo se pred nekdanjim Kompasovim objektom, sedaj restavracijo. Pošteno lačni sedemo za mizo. Hrana je izvrstna in pisana kot rože v parku. Razpoloženi se vračamo proti Ljubljani. Prisrčno slovo in vzela nas je noč.

Vsi tisti, ki ste odstopili, ste zamudili lepo potepanje.

Čisto na koncu bi lahko pod videno potegnili le en sam samcat zaključek, da tukaj bog ni "šparal", ko je delil lepote naravi.